Pri samokontroli gre za opravljanje meritev krvnega sladkorja, ki jih osebe s sladkorno boleznijo izvajajo same oziroma jih – če tega niso sposobne – opravljajo svojci ali bližnji. Meritve lahko izvajajo z merilnikom ali s senzorskim sistemom za spremljanje krvnega sladkorja.
Samokontrola z merilnikom je od leta 2026 omogočena vsem osebam s sladkorno boleznijo. Še zlasti pomembna je na začetku zdravljenja, ko merilnik sladkorja v krvi predstavlja učni pripomoček. Z meritvami namreč oseba s sladkorno boleznijo dobi povratno informacijo, kako dejavniki iz okolja (npr. prehrana, gibanje, stres, zdravila) vplivajo na njen krvni sladkor.
Zaradi varnosti je samokontrola nujno potrebna pri vseh osebah s sladkorno boleznijo, ki se zdravijo z inzulinom. Glede na izmerjene vrednosti lahko samostojno ukrepajo s prilagajanjem:
- – prehrane,
- – telesne aktivnosti in
- – odmerkov inzulina,
hkrati pa lahko s samokontrolo (le z meritvijo z merilnikom) potrdijo tudi morebitno hipoglikemijo.
Zelo pomembno je, da oseba s sladkorno boleznijo na vsak pregled prinese zabeležene izmerjene vrednosti krvnega sladkorja, praviloma v dnevniku samokontrole, oziroma rezultate senzorja, zbrane v čitalniku ali prek telefonske aplikacije. Le tako je namreč možen vpogled v dejanske vrednosti krvnega sladkorja in posledično varno prilagajanje zdravljenja. 
Cilje zdravljenja je s samokontrolo mogoče zasledovati le, če je bila oseba vključena v ustrezno edukacijo, praviloma v strukturirane edukacijske programe (»S sladkorno boleznijo skozi življenje« v CKZ/ZVC ter »Tabletka« v diabetoloških timih). Edukacija temelji na posameznikovi zmožnosti razumevanja pomena meritev in ukrepov, zasnovanih na meritvah, ter jasnem dogovoru, kako in kdaj naj meritve opravlja. Priporočljiva je le strukturirana samokontrola; če namreč ni uvedena ustrezno (npr. brez ustrezne edukacije), lahko predstavlja stres, ogroža duševno zdravje oziroma predstavlja finančno ali drugačno breme, kar lahko ovira doseganje dogovorjenih ciljev samokontrole.
Strukturirana samokontrola pomaga poiskati vzorce, na podlagi katerih je mogoče načrtovati ukrepe in spremljati njihovo uspešnost.
Nekaj primerov:
- – parne meritve: meritve pred obrokom ter 2 uri po njem omogočajo oceno ustreznosti sestave obroka
- – meritve za vrednotenje učinkov telesne dejavnosti: meritve pred telesno dejavnostjo in po njej omogočajo oceno vpliva gibanja na glikemijo
- – tridnevni profil: celovitejši pregled v povezavi z uspešnostjo samovodenja sladkorne bolezni in doseganja glikemičnih ciljev je lahko zajet z meritvami na tri zaporedne dneve, in sicer pred vsemi glavnimi obroki ter dve uri po njih (ob tem lahko zabeleži sestavo in količino obrokov). Vrednotimo koncentracijo glukoze na tešče, pred obroki, poraste glikemije po obrokih in absolutne vrednosti. Ob zdravljenju z inzulinom so včasih potrebne še dodatne meritve (npr. pred spanjem/ob 22-ih, ob polnoči, med 2. in 3. uro ponoči)
- – meritve ob težavah: meritve, opravljene takrat, kadar posameznik čuti težave, ki bi lahko bile povezane s hipoglikemijo, ter meritve v okoliščinah, kadar hipoglikemijo pričakuje, pomagajo pravočasno zaznati hipoglikemijo oziroma jo preprečiti.